nova fasada

ob okenski polici

se sonči cekinček

 

razpoka v zidu molči
pero in list poslušata 
šepet narave

 

veter odnese 

zadnji list jeseni 

tišina ostane

 

nedeljski dež

miren spanec prekine

klic na pomoč

 

pet modrih peres

na steblu kot čar lepote

poletje še diha

 

listi trte

pod njimi črn maček čaka

na kosmati zajtrk

 

 

                                                                        jasnina večera

                             čez zlate kraterje pljuje

                                     železna ptica

žareče nebo

izgubljen pero

v pajkovi mreži

 

med cipresami

kjer bom nekoč počival

cvet znova vzklije

 

 

 

na obzorju mir

oblaki kot jata rib

plavajo v večer

med sivim kamen

rumen cvet diha

poletni dan

 

ko se zvečeri

tudi ptica išče hrano

med našo šaro

 

noč požira dan

v kraterjih meseca

spi tišina  

 

rožnato nebo

mavrični dotik stolpa

dan tone v molk

 

 

zahod brez oblakov

korak ob starih nagrobnikih

sonce ugasne v tišini

belo pero

v naročju rosne trave

razgaljen trenutek

 

ovenel list v dlani,

vetrc se med travo igra 
dan počasi ugaša

 

brez hrupa sede

na popke zelenega

Rjavi okarček

 

senca na kamnu

svetloba riše krila

v hladnem jutru

jutro se prebuja

ptica prisluhne glasu

iz telefona

 

dan državnosti

v kruhu se tiho smehlja

slovenska pomlad

 

razpokan beton

lubenica raste v svet

z nasmehom sonca

 

varnost na nivoju:
če preživiš tole pot
si rojen za Dakar

 

zeleni popek

v zraku slutnja dežja

v sopari večera

Sivkin poganjek
nežno raste proti dnevu 
tišina zadiši

 

sonce nad smreko
v tišini dan dozori
zrak diši po dimu

 

veje brez listov

ptica v vetru počiva

večer brez besed

 

rumen cvet zori,
mreža ga ne ustavi 
čas gre naprej 

 

trn in vrtnica

lepota in obramba

kaplja ju združi

 

v jutranji rosi

se cvet kumare odpira

v sobotni dan

 

svežina jutra

v listih zatrepetajo

krila metulja

 

pomladna rosa

v razpoki kamna cveti

bela marjetka

 

jutro se prebuja

med travami sledi polža

rosna tišina

 

na železni reži

vrabček le kratko počije

dan gre naprej

 

tiho cvetiš sam

ne sprašuješ kaj bo

in ravno zato si

 

v krogu tišine

šepeta govorica trav

lučka jih posluša

 

nitke kot žarki

pajek tke brez prestanka

vse ima svoj konec

 

zdaj še gosenica

a ob vsakem grižljaju

raste par kril

 

kaplje na listu

vsaka drhti zase

vse v istem jutru

 

na belem cvetu

utrip majhnega srca

čas obstane

 

dotik rok v vrsti

neznanca za hip obstaneta

diši po kruhu

 

radioaktiv

a brez supermoči

čas je za kavo

 

grmenje in pok

kri se pomeša z dežjem

ulica obnemi

dan slovenske vojske

prasket ognja se ne sliši 

samo v peči

 

polna luna

v svetli noči iščem

sorodno dlan

 

mrakobna svetloba

na ustnicah sled vina

okus pelina

 

dan zmage

peterokraka prebudi

stare spomine

 

mokra potonika

v majskem dnevu povesi

svoj edini cvet

 

praznični dan

majsko sonce prebudi

malega rjavčka

 

zaton sonca

v neskončnem obzorju

iščem dlan